"Kartonski vitez" je pripovedka o moči, izobraževanju, igri in ljubezni  

"Kartonski vitez" je basen o moči, izobraževanju, igri in ljubezni. To je darilo, zato ga deli naprej!

Hannah Fell: VITEZ IZ KARTONA

Nekoč je na nekem zelo ravnem, stabilnem in kvadratnem kraju živel mož, ki je imel vedno prav in nikoli ni bil v zmoti. Imel je zelo, zelo prav in vse, kar si je želel,je bilo, da bi lahko imel še bolj prav, kot je že imel. Vsak dan se je trudil, da bi imel še bolj prav kot prejšnji dan, dokler ni nekega dne imel toliko prav, kolikor je le mogoče imeti.

Nekega dne je padel z roba svojega ravnega, stabilnega in kvadratnega kraja in padal vse bolj dol, dol, dol, dokler se ni začel odbijati. Bum, bum, bum, bum (še dobro, da se ni kar razpacal). Na srečo (čeprav ni mislil tako) je padel v Deželo igre. Namesto, da bi imel prav (tako kot vsakokrat do zdaj), je sedaj prvič v življenju počel nekaj drugega – vrtel se je, poskakoval, vrtinčil in se premetaval.

Ko se mu je končno uspelo ustaviti, je bil obrnjen z glavo navzdol. Otroci iz Dežele igre so se hihitali, ploskali in vzklikali: »Spet! Spet! Ponovi to!« Toda mož vsega tega ni hotel ponoviti. Bil je prestrašen. Saj veste, kako je, ko se zgodi nekaj, česar ne pričakujete. Tudi čudovite stvari so lahko strašljive, če jih niste vajeni početi. Mož, ki je bil navajen imeti vedno prav, se je zdaj počutil zapuščenega, oropanega vsakega upanja, izgubljenega in negotovega. Kot vsak, ki se kdaj počuti izgubljenega in negotovega, je začel hrepeneti po domu. Ozrl se je na igrišče. Ogledal si je igrače, igre in pravljične knjige. Pogledal je otroke,rože in radožive duhove (varuhe Dežele igre), ki so plesali med njimi. Ogledal si je žoge in frnikole. Jokal je in govoril: »Ta kraj je ena sama zmešnjava. Verjetno sem prišel sem z razlogom. To mesto bom uredil. Nato sem bom počutil kot doma in vse bo spet prav.«

 »Nehajte!« so vzklikali otroci, medtem ko je zlagal pravljične knjige. »Prosimo, ne!« so kričali, ko je pospravljal igrače v škatle.

 »Prosimo,pustite, da se igramo!« so veleli, ko je pakiral žoge in frnikole. »Okrogli predmeti so napaka, ne moramo dopustiti, da obstajajo, samo kvadrati so pravilni,« je razmišljal mož. Mož je vrgel v smeti celotno vsebino družabnih iger in vse sestavljanke. Pustil je le kvadratne igralne podloge in škatle. Oboževal je namreč stvari, ki so bile ravne in s kvadratnimi robovi. Medtem so se duhovi Igralne dežele tiho izmuznili in s seboj odnesli rože, da ne bi še teh uničil. »Otroci, zdaj vam bom pomagal, da boste imeli vedno prav, tako kot jaz,« je rekel. »Začeli bomo na samem začetku: Koliko je ena plus ena?« je vprašal mož. »Ena!« so zakričali otroci. »To pa že ni prav,« je rekel mož, »odgovor je dva.« Otroci so vzeli žogo iz blata, jo zmečkali skupaj z drugo blatno žogo in mu pokazali izjemno veliko blatno žogo. »Vidiš, ena je,« so rekli. Človek se je razburjeno popraskal po glavi. »No, pa poskusimo nekaj ​​preprostejšega …« je rekel. »Koliko je ena plus nič?« Otroci so vzeli eno seme, izkopali luknjico v zemljo in seme posadili. Zrasel je grm z dvajsetimi čudovitimi cvetovi. »Dvajset,« so rekli otroci. Mož je razdraženo zarenčal. »Začeti bomo morali z nečim še preprostejšim.«

 »Razvrstimo jabolka. Rdeča jabolka dajmo tukaj, zelena pa tam.«

 Otroci so ugriznili v jabolka in mu pokazali, da so bila vsa znotraj bele barve. Potem se je mož razjezil, jeza pa se je pomešala tudi s strahom. Otroci ga namreč niso in niso razumeli, kaj jim je želel povedati. Zacepetal jez nogami in nato vse otroke zaprl v velik zapor z velikimi kvadratnimi robovi. »Ne bom vas izpustil, dokler se ne boste naučili imeti prav.« Otroci so si obupno želeli priti ven in se igrati. Zelo so se trudili, da bi se naučili pravilnih odgovorov. Toda nikoli ni bilo zadosti – več ko so se naučili, še več lekcij jim je dal človek. »Kaj lahko storimo?« so otroci spraševali drug drugega. »Zadržal nas bo tukaj, dokler ne bomo postali kot on. Ne bo nas izpustil, dokler ne odrastemo.« Tisto noč so otroci izčrpani in nesrečni zaspali.

Duhovi so se priplazili k njim in jim natresli rož, da bi jih razveselili. Otroci so se zbudili, se nasmejali in zaplesali od sreče, ko so videli svoje prijazne prijatelje. Zaupali so jim svoje resne in trapaste želje. Duhovi so zbrali in prinesli vse, kar so zahtevali otroci. Igrali so se vse, kar se v kvadratnem zaporu ne bi smeli. Duhovi so odhiteli na kup igralnih podlog in škatel, ki jih človek ni vrgel v smeti. Na njih so zaplesali ples hrepenenja in upanja. Iz škatel in desk je nekaj začelo rasti,bilo je kot čarovnija. Čisto pravi vitez iz kartona. Imel je kartonski oklep,kartonski meč, kartonski ščit in srce, ki je bilo pogumno in iskreno.

Vitez iz kartona je stal pokončno, bil je močan in rahlo majav. Odhlačal je do kupa zloženih pravljičnih knjig. Dvignil je meč in prerezal vrvi, s katerimi so bile spete. Knjige so zdrsnile iz kvadratne police in padle nazaj v Deželo igre. Vzel je svoj kartonski meč in razdrl škatlo, v kateri so bile igrače in stvari iz družabnih iger. Odprl je ključavnico na kletki, v kateri so bile žoge in frnikole. Nazadnje je zmočnim zamahom svojega meča razbil ječo, v kateri so bili otroci. Otroci so nemudoma odšli v Deželo igre. Niso kričali in se smejali, ampak so se premikali veselo, tiho in po prstih . Mož, ki je rad imel prav, je trdno spal in bali so se, da ga bodo zbudili. Tako velik je, tako jezen in tako močan.

»Vedno ima tako zelo prav,« so rekli. »Ko se zbudi, nas bo spet zaprl v kletko. Ne bomo ga mogli ustaviti.«

Tedaj je kartonski vitez v svojem pogumnem, močnem srcu začutil, kaj mora storiti. Ob tem je bil tudi žalosten, saj mu je ravno Dežela igre dala obliko, in hrepenelje po tem, da bi še ostal in raziskoval. Počasi in tiho se je zložil, dokler ni bil čisto raven, stabilen in s kvadratnimi robovi. Nič več ni bil podoben vitezu– postal je ravna kartonasta plošča. Nežno je zdrsnil pod spečega moža in ga potisnil navzgor, daleč, daleč proč; tja, kjer nikoli več ne bi mogel priti v Deželo igre.

Ko se je mož zbudil in pogledal okoli sebe, je okoli sebe zagledal ravne, pravilne kvadratne robove. Sprva je mislil, da je vesel. Potem je postal žalosten. Pogrešal je otroke. Tihi glas (kot drobna misel v njegovih mislih) se je dvignil z ravne kartonaste plošče okoli njega:

»Lahko te odpeljem tja, če si pripravljen opustiti, da imaš vedno prav.« Mož se je zamislil. In potem, kar je še pomembneje, je človek začel čutiti. Njegove misli so mu govorile, da mora imeti vedno prav; njegovi občutki pa so govorili, da je pripravljen raziskati nekaj novega. Ko je tako vendarle poslušal svoje občutke,se je ravna kartonasta plošča začela spuščati bližje in bližje Deželi igre.

Kartonasta plošča je nežno pristala in mož se je ozrl naokoli. Otroci so ga opazovali in bili previdni. Potem se je mož nasmehnil, legel in se odkotalil z ravne kartonaste plošče naravnost v cvetočo divjo travo. Otroci so se prav tako začeli kotaliti od navdušenja, se hihitati, zvijati in plezati po možu.

Za njimi se je ravna kartonasta plošča spet zložila nazaj v obliko viteza. Srečen vitez, končno ljubo doma. Pripravljen za igro in nov začetek.

‍