Doktorica Maddalena Taras kot glas pomembnosti konsenza učenca

Maddalena Taras, kot pedagog vstopa s sporočilom kako se ji zdi pomembno deliti več kot 30 let izkušenj z ocenjevanjem. Dolgo je bila odsotna, ker so bili odsotni tudi njeni študenti.To je razlog, zakaj se je umaknila s študenti, da bi prišla do novih idej, ki bi bolje utemeljile, o čem govorijo. Vsi govorimo o učencih in pomembnost iglobokega učenja ter o vseh odličnih pristopih, ki so jih predstavili na tej izjemni konferenci, a v resnici se zaveda, da 95 % tega, kar uporabljamo, ne temelji na resnici.

Dr. Maddalena Taras, prejemnica priznanja National Teaching Fellow 2013, goji močno zanimanje za ocenjevanje in učenje študentov. Kot univerzitetna predavateljica je razvila, uvedla in ovrednotila inovativen model samoevalvacije študentov. Ta model je bil uporabljen na različnih fakultetah, predmetnih področjih in stopnjah na njeni ustanovi, kjer je pomembno prispeval k izboljšanju izkušnje učenja študentov.

"Pogosto ne povemo resnico sebi in drugim. Zakaj? Ker sledimo določenim vzorcem kot ovce!"

Sama je začela z raziskovanjem avtonomije učencev. Vse se je začelo z njihovim lastnim angažmajem in posebnim modelom. Povedala je svojim učencem, da jim bo to pomagalo narediti določene stvari, in dobila je odzive, ki so včasih potrdili, drugič zavrnili njegove trditve. Delala je s študenti vrsto let, ne da bi vedela, da obstajajo različni modeli avtonomije. Začela je s specifičnim modelom, vendar se je izkazalo, da ni bil učinkovit. Študentje so ji povedali, da niso bili dovolj povezani in ni spodbujal njihovega sodelovanja.

Skupaj s študenti je ustvarila več verzij modela – prvo, drugo, in tretjo.

Prvi model je bil preprost: študentje so opravili nalogo, jo predali učitelju, učitelj pa jo je ocenil; kot dva gladiatorja, ki se soočata v areni (do we understand eachother or do we fight?).

Vse je lahko toliko bolj opolnomočeno za posameznika, če ima le-ta v izobraževalnem procesu takoj na začetku možnost ODLOČITVE: Kaj želijo, kako želijo in zakaj to želijo.

Drugi model je bil bolj sodelovalen, kjer sta učitelj in študent skupaj obravnavala nalogo. Poudarila je, da bi bil postopek bolj učinkovit, če bi učenci sodelovali že na začetku – če bi izbirali, kaj in kako želijo delati. Ko so bili učenci vključeni v odločanje, so bolje razumeli svoje delo in postopek ocenjevanja.

Povedala je, da je drugi model prinesel študentom več moči – po šestih tednih so imeli možnost pregledati svoje naloge, opaziti svoje napake, se iz njih učiti in izboljševati svoje delo. V Walesu, na primer, uporabljajo to metodo pri ocenjevanju splošnih učencev, ki so bili navajeni prejemati le rdeče popravke. Bilo je prvič, da so imeli možnost svoje delo pokazati učitelju in reči: »Naučil sem se nekaj in lahko se izboljšam.«

Ni vprašanje, ali zaupamo učitelju, ampak ali lahko zaupamo sami sebi, da lahko študenti zaupajo sami sebi?

Nato se je vprašala: »Ali lahko ocenimo sami sebe? Ali lahko učenci ocenijo sami sebe?«

Dejala je, da pri ocenjevanju vedno uporabljamo kontekste in standarde, ter da več ko jih uporabimo, bolje razumemo, kaj delamo, in tudi drugi bolje razumejo naše delo.

Težava pri splošnem ocenjevanju je, da ocenjujemo, dajemo povratne informacije, postavimo oceno in potem je naloga končana. Vendar pa ocenjevanje, ki vključuje samoocenjevanje, ponuja globlji vpogled v proces. Učenci se s tem naučijo nekaj novega in izboljšajo svoje delo. Ko ocenjujemo, kaj dejansko počnemo v resnici uporabljamo resnico in jo oblikujemo skozi svoje lastne izkušnje.

‍

Na koncu je povedala, da je treba dati več poudarka na to, kako lahko učenci uporabljajo samoocenjevanje, saj jim to omogoča, da izbirajo smer svojega učenja. Hvaležna je bila za priložnost deliti te misli in spodbud, naj si vsak ocenjevanje prilagodi tako, da bo imel največji vpliv na tiste, ki se učijo.