Kaj sploh je šolanje na domu/izobraževanje na domu?

Darinka Radoja: Kaj sploh je šolanje na domu/izobraževanje na domu?

Izgleda, da večina tega sploh ne ve. Še posebno ne tisti, ki so se v pretklosti strinjali s predlogom sprememb Zakona o osnovni šoli (Zosn), po katerem naj bi vsi šolarji na domu ob koncu šolskega leta opravljali izpite iz vseh predmetov, ki jih imajo njihovi vrstniki v šoli. Namen takega ukrepa ni enakovredni izobrazbeni standard kot je zapisano v predlogu sprememb Zosn, ampak je edini namen izključno in samo uničenje šolanja na domu kot ga do zdaj poznamo.

‍

‍

Ker pričakovati, da bo šoloobvezni otrok v nekaj tednih opravil več celoletnih izpitov kot katerikoli študent na fakulteti, je nerealno, nesmiselno in nečloveško.

Šolanje na domu ni javna šola doma, ampak je življenjsko učenje, ki poteka v skaldu s potrebami otroka in družine.Razlogi za šolanje na domu so tako različni, kot smo različni ljudje. Najpogosteje se za to obliko izobraževanja otrok odločajo starši, ki so prepričani, da lahko svojemu otroku nudijo bolj kakovostno učno okolje. Nekateri se za to odločajo, ker niso zadovoljni s kakovostjo izobraževanja v šoli ali imajo negativno izkušnjo z izobraževanjem svojega otroka v šoli. Eni se za to odločijo zaradi specifične situacije, v kateri so npr. zaradi daljšega potovanja, dela v tujini, dolgotrajne bolezni,... Ne glede na razlog je šolanje na domu povsod v razvitem svetu omogočeno kot svobodna odločitev za vsakogar, ki je pripravljen prevzeti odgovornost za izobraževanje svojih otrok.Pri nas je ta oblika izobraževanja urejena tako, da mora otrok biti vpisan v osnovno šolo, ob koncu šolskega leta pa mora opraviti nekaj izpitov: v prvi triadi 2 (slovenščina in matematika), v drugi triadi 3 (slovenščina, matematika in angleščina), v tretji triadi pa kar 9 izpitov (slo, mat, ang, zgodovino, etiko, šport, en družboslovni predmet, en naravoslovni predmet in en umetnostni predmet). Vse to je kar stresno in naporno, a še izvedljivo. Še posebno, če šola, v katero je otrok vpisan, nima odklonilnega odnosa do te oblike izobraževanja in je pripravljena sodelovati s starši. Tukaj žal prihaja do ogromnih razlik med šolami, čeprav vsaka šola za vse učence prejme enako količino javnih stedstev, ne glede na to, ali se šolajo v šoli, ali na domu.Največja prednost šolanja na domu je individualizacija izobraževalnega procesa. To pomeni, da se način učenja lahko popolnoma prilagodi potrebam in interesom otroka. Tako učenje poteka veliko hitreje in je dosti bolj učinkovito v smislu kakovosti pridobljenega znanja. Otrok se ne uči za kontrolko, ampak zato, ker ga nekaj zanima in bi to rad znal. Starši mu to le omogočimo.

Njegovo učenje ni omejeno s šolskim zvoncem in stenami učilnice, ampak poteka  v naravnem okolju, vzporedno z življenjem. Največja ovira šolanja na domu pa je, da mora nekdo od staršev biti z otrokom. To največkrat pomeni, da mora zapustiti trg dela in se odpovedati svoji karieri. Poleg tega pa to za družino pomeni manj prihodkov. Za nekatere je to kar velik zalogaj. Nekateri se znajdejo drugače in kljub šolanju na domu uspejo vsaj deloma ohraniti tudi svojo zaposlitev. A največkrat smo mame tiste, ki se temu v celoti posvetimo in ostanemo z otrokom doma. Zato mora biti ta odločitev zelo premišljena in srčno podprta.

Ostati z otrokom doma nam mora biti v večje zadovoljstvo kot hoditi v službo. Kdor se zaveda vseh prednosti šolanja na domu, mu to sploh ni težko.

Poleg bolj učinkovitega učenja in bolj kakovostnega (trajnejšega) znanja, so stranski produkt šolanja na domu tudi boljši družinski odnosi, povezanost družine, bolj umirjen tempo življenja, manj konfliktov in stresa.

V tujini (predvsem v anglosaksonskem svetu in nekaterih najnaprednejših evropskih državah) je šolanje na domu popolnoma svobodno. Kar pomeni, da ob koncu šolskega leta otroku ni potrebno opravljati nobenih izpitov. Različne oblike evalvacije otrokovega napredka in znanja so jim na voljo, niso pa nujno obvezne. Ponekod morajo starši ob koncu šolskega leta uradnim ocenjevalcem predložiti portfelj otrokovega celoletnega dela, ki vsebuje otrokove izdelke, uporabljene učne materiale in gradiva, lahko tudi fotografije in video posnetke. Pač dokumentacijo otrokovega učenja kot dokaz, da se je izobraževal. Standardizirani testi in izpiti so zahtevani le ob prehodu v drugo obliko izobraževanja, če npr. otrok želi nadaljevati izobraževanje v šoli.Prebrala sem veliko komentarjev (predvsem učiteljev), da se je v času covida pokazalo, kako zelo škodljivo je šolanje na domu, ko so bili vsi otroci doma in je za marsikoga to bilo prezahtevno. Nekateri otroci niso imeli ustreznega prostora, nekateri niso imeli na voljo svojega računalnika ali drugega dostopa do šolskih vsebin, eni niso imeli nikogar, ki bi jim pri vsem tem pomagal, veliko je bilo takih in drugačnih stisk povezanih s šolanjem v tistem času.A to sploh NI BILO ŠOLANJE NA DOMU!!!To je bilo prisilno šolanje na daljavo.

Tisti, ki so se že pred covidom šolali na domu, niso občutili glede šolanja nobene spremembe. Saj oni že prej niso hodili v šolo, niso bili vezani na šolski urnik in na spletno učilnico. Za njih se ni spremenilo nič. Šolarji na domu v času covida zaradi svojega izobraževanja niso občutili nobene stiske. Zato je enačenje prisilnega šolanja na daljavo v času covida s šolanjem na domu, napačno, neresnično in zavajujoče!

‍

To ni bilo šolanje na domu, ampak globalni socialni eksperiment bolnih elit, ki vodijo ta svet in se trudijo šolanje na domu uničiti povsod po svetu. Tudi pri nas.