Oddaja Tednik je pripravila prispevek o šolanju na domu, v katerem se psihologinja Eva M. Klemenčič sprašuje, ali je šolanje na domu res optimalna izbira za vsakega otroka, ki se šola na domu?
V tednu 15.2.204 sem v živo od enega Svobodinih poslancev slišala, da "je šola obvezna zato, ker producira funkcionalne posameznike, ki so sposobni opravljati neko delo". Pa jih res? Zakaj vse tako zelo skrbi funkcionalnost in produktivnost tega pol procenta otrok, ki se izobražujejo na domu in ne za ostalih 99,55%, ki hodijo v šolo? Zakaj se nihče ne sprašuje koliko nefunkcionalnih in neproduktivnih jih pride iz šole? Kot da je pomembno samo to, da jih čim več stlačijo na "tekoči trak", ne glede na to, koliko jih na poti do cilja popada z njega. In kot da si starši, ki se odločamo za izobraževanje naših otrok na domu, ne želimo, da bi naši otroci bili v življenju uspešni in zadovoljni.
Gospa sekretarka z Ministrstva Janja Zupančič pravi, da je bilo šolanje na domu prvotno namenjeno otrokom, ki so bolni. Očitno gospa ne ve, da je bilo v Sloveniji šolanje na domu z zakonom omogočeno leta 1996, dejansko pa se je prvi otrok pri nas začel na ta način izobraževati šele leta 2004. Ali torej kar 8 let v Sloveniji ni bilo tako bolnih otrok, da bi to potrebovali? V 46. številki Poročevalca državnega zbora Republike Slovenije z dne 31. 11. 1994 lahko o takrat še predlogu Zakona o osnovni šoli na 77. strani preberemo: »Zakon na novo ureja zasebno šolstvo in izobraževanje na domu KOT ODSEV V VSEH DEMOKRATIČNIH DRŽAVAH PRIZNANE IN SPOŠTOVANE PRAVICE STARŠEV DO SVOBODNE IZBIRE IZOBRAŽEVANJA OTROK.« Med razlogi za uvedbo izobraževanja na domu se nikoli nikjer niso pojavili bolni otroci, ki šole ne morejo obiskovati. Kolikor vem, pa za take že od nekdaj obstajajo bolnišnične šole, če se ne motim.
Kritika, ki jo slišimo v prispevku, da naj izobraževanje na domu pogosto ne bi dosegalo kakovosti javnega šolstva, je povsem neutemeljena. Saj o vedno slabši kakovosti javnega šolstva, ki se sesuva zaradi vsesplošne kadrovske in finančne podhranjenosti, ne govorimo več samo starši in učitelji, ampak se to vedno bolj kaže tudi v rezultatih mednarodnih raziskav. Poleg upada znanja, pa v šolah narašča medvrstniško nasilje, negativna socializacija in ideološka indoktrinacija otrok. Medtem pa tuje raziskave (naših žal še ni), še vedno kažejo, da šolarji na domu dosegajo in presegajo učence v šolah na vseh področjih, tako akademskih, kot socialnih.
Klemčičeva pravilno napove, da se bo v primeru sprejetja zakonskih sprememb, ki bi uvedle izpite iz vseh predmetov v šoli, število šolarjev na domu zmanjšalo. Ne vem pa, ali se zaveda, na kakšen način se bo to zgodilo. Seveda bodo nekateri starši raje poslali otroka v šolo. Večina pa nas to ne bo naredila, ampak bomo poiskali drugačne rešitve. Konec koncev tudi za ceno selitve v tujino, če bo treba.
Vlada misli, da bo z uvedbo izpitov iz vseh predmetov dosegla "izenačitev izobrazbenih standardov za vse otroke", a to pove le to, kako zelo malo vlada ve o izobraževanju in kaj izobrazbeni standard sploh je. S to spremembo bo izobrazbeni standard šolarjev na domu padel na nivo javne šole, medtem ko bodo zasebne šole še naprej lahko vzdrževale svoj posebni status in izvajale svoj izobraževalni proces po posebnih pravilih, ki bodo veljala le za tiste, ki si bodo lahko privoščili plačevanje visokih šolnin na teh šolah. Trenutno imajo zasebne šole kot obvezne predmete predpisane samo tiste predmete, iz katerih morajo ob koncu šolskega leta tudi šolarji na domu dokazovati svoje znanje. A predlog spremembe ZOsn se zasebnih šol ne dotika. Za njih bo ostalo vse nespremenjeno. "Izobrazbeni standard" naj bi bil torej izenačen le za tiste, ki si boljšega/zasebnega ne morejo privoščiti.
Zakaj je vlada zaostrila sistem šolanja na domu, tako da bi osnovnošolci vsako leto morali opravljati tudi do 16 izpitov? To se sprašujejo starši, ki so prepričani, da tak način šolanja njihovim otrokom bolj ustreza. Letos se na domu šola 869 osnovnošolcev, pred 20 leti pa so se - ne boste verjeli - le štirje.