MATE JA DE LAAT, inovatorka šolanja na domu in učenja brez ovir

‍

Kaj je pravzaprav šola – stare vrste, uzakonjena šola? Kot opredeli brez okolišenja, precizno in iz izkušnje izbrušeno Mateja de Laat: “Morda bo tole za marsikoga ‍nezaslišana trditev, a v bistvu je današnja šola kot neko kačje gnezdo, v katerega mečemo svoje otroke. Večina sicer v dobri veri. A tudi iz navade.”

Na svetu smo ... da se naučimo, kako je lahko vsem dobro in kako lahko uspemo v svojih talentih ter smo sprejeti v svoji krhkosti in mogočnosti. Nas je šola pri tem podprla? Otroke in starše? Učitelje? Učitelji otroke? Starši otroke? Naj odgovor zazveni pri vsakem med nami. Da odvrže železno srajco navade, je Mateja de Laat začela raziskovati alternative javni šoli v Sloveniji že leta 2009, ko se je bližal vstop v obvezno izobraževanje prvega otroka v družini. “Takrat je bila pri nas edina zares drugačna šola waldorfska,” se spomni. Na tem raziskovalnem potovanju po spletu pa je že naletela tudi na izobraževanje na domu. Takoj se je zagrela zanj zaradi njegove drugačnosti in, kot se je izrazila, “izobraževalne svobode”, ki jo daje tako otrokom kot tudi staršem. Zdaj že 13 let poučuje na domu, skupaj z možem, dva od treh otrok. Najstarejša hči je že pred leti zaključila osnovno šolanje.

‍V knjigi Kam pa ti hodiš v šolo? je Mateja de Laat opisala pogovor s štiriletno hčerko, zaradi katerega je padla dokončna odločitev, da jo izobražuje na domu. “Rosana, katere stvari so žive?” Hči mi odgovori: “Žive so muce, rožice in ptički.” “Še kaj?” jo vprašam. “Kamenčki!” “A res, a kamenčki so živi?” se začudim. “Vredu,” sem si mislila, “ne razume čisto dobro.” Hči pa mi odgovori: “Ja, seveda, če jih oživiš!” Presenečeno sem odprla usta in počasi izustila: “A tako.” Po minuti tišine sem jo ponovno vprašala: “V redu, kaj je še živo?” Na hitro mi je odgovorila: “Ljubezen!” No, tokrat sem pa kar obnemela. Po nekaj trenutkih tišine jo vseeno vprašam: “A ljubezen je živa?” Pa mi hči malo nestrpno odgovori: “Ja mami, a ti čisto nič ne razumeš? Brez ljubezni ni ničesar!” “Ta pogovor,” se nasmehne Mateja, “mi je pokazal, da je otrokova misel še vedno svobodna. In to svobodo moramo negovati. Realnost se je bo slej ko prej dotaknila in jo omejila. Če svobode misli ne negujemo, postanemo miselno rigidni, neustvarjalni, omejeni.”

‍UČITI SE, UČITI SE IN ŠE ENKRAT UČITI  ... ALI – NE?

Fraza, ki smo jo v socialistični preteklosti pripisovali Titu, ima menda korenine pri Leninu. Kdo še sploh ve ... Kaj vam vzbudi? Nostalgičen spomin, če ste dovolj stari, da ste izkusili socializem? Odpor? Dvignjeno obrv? Krč v želodcu? Nervozno misel na izpite ali na novo šolsko leto in s tem kup skrbi, ki gredo skupaj s šolanjem mladih? Jezo, kako so vas pitali z znanjem? Žalost, v kakšno kolesje so padli vaši otroci, ki so že končali šolanje? Brezbrižen nasmeh? Sočutje, da nismo znali drugače? Ali – o, čudo – primaren občutek, da je učenje pravzaprav slast in da samo iščemo priložnost, kako čim bolj naravno steče v nas?

Mateja de Laat se k šolanju na domu (ŠND) ni zatekla v koronskem dramilu ali zaradi tesnobe od tistega marca 2020 naprej. To je bila njena zavestna odločitev že leta 2011, ki jo je potem tudi uresničila. Je bila pred časom? Samo ona ve, kako velike gore je premikala, premaknila in jih še premika. Ko zdaj poslušamo in prebiramo njena pričevanja, zvenijo večinoma lahkotno, predvsem pa mogočno: ustvarjalnost je posvetila izražanju svobode človeških bitij. V imenu ljubezni, kot jo je spomnila hči pri štirih letih. Zdaj z ekipo treh sodelavcev soustvarjajo pri izobraževanju otrok.

Kako je prišla do tod? Skupaj z jasno artikulacijo zagat ter ponujenih, delujočih rešitev, kot jih živi Mateja de Laat ter vedno več otrok in staršev, sanjamo izobraževalne poti, ki sistematično in celostno podprejo otroke in odrasle. V Sloveniji je že več kot 800 takih otrok, a njihovi starši v svojih prizadevanjih še niso povezani. Morda jih bo zedinila nova zakonodaja, ki kliče po ustavni presoji, saj nalaga še več obveznosti sodobnim pionirjem zdravega šolanja. Nove pobude za celostno izobraževanje rastejo iz izvornega temelja, da smo vsi eno, iz tistega nezamenljivega občutka svetosti in milosti, ko to doživimo in ponotranjimo, dojamemo. Ko šola preraste v naravno učenje, da se opremimo z veščinami za zdravo, povezano, sodelovalno in soustvarjalno, inventivno življenje. In je mogoče. Kalčki za to novo ero izobraževanja zdravo vznikajo, vrstijo, se odpirajo v cvetove, in to kljub vedno znova zahtevnim okoliščinam ter inštitucionalnemu in bolj in bolj zadrgnjeno uzakonjenemu uporu države.

Načrtovanju in izvedbi šolanja na domu ste se predali iz ljubezni do otrok. A kje ste našli moč za vztrajanje? Že preden sem začela hči izobraževati na domu, sem se vrgla v študij različnih pedagoških pristopov, razvojne psihologije in drugih vsebin, povezanih z učenjem in poučevanjem; kmalu sem spoznala, kako je način dela v šolah v skorajda popolnem nesoglasju z otrokovim razvojem. Ko enkrat racionalno pogledaš, kako potekata učenje in poučevanje v šolah, kmalu dojameš, da bi takoj morali prenehati s to prakso oziroma jo temeljito spremeniti. Imamo več kot dovolj znanja o človekovem razvoju, da bi zlahka ustvarili izobraževalni sistem, ki bi dejansko podpiral otrokov razvoj. To zavedanje o nekonstruktivnosti današnje šole mi vedno znova daje zagon za izobraževanje mojih otrok na domu.

Besedo vztrajanje pravzaprav sama vedno raje nadomestim z “zaupanje”. Zaupanje onkraj razumskega. Je bilo kdaj omajano? Moje zaupanje vase in v moje otroke ni bilo nikoli omajano. Ko enkrat začutiš svojo pravo naravo in naravo svojih otrok, veš, da ne moreš “zgrešiti”. Ker je v neki globoki razsežnosti vse točno tako, kot mora biti. Tudi napake. In ko živiš iz svoje prave narave, so tvoje napake zgolj korak na tvoji poti. Popolnosti ni. Je samo učenje in ustvarjanje – in napake so njun inherentni del. Napake so vir modrosti. Problem je bolj v tem, da večina ljudi ni v stiku s svojo globljo naravo. Kaj šele, da bi bili v stiku z notranjo naravo in potenciali svojih otrok. Tu nas “meče” in zato nimamo zaupanja. To, kar danes šola je, je šolski primer nezaupanja. V otroka, v prvi vrsti.

Se vam je začela graditi ekipa ali ste še vedno pretežno sami? Ja, z leti se je počasi začela graditi “ekipa” sodelavcev in somišljenikov. Na začetku sva bili sami s sestro. Ona je mojo hči poučevala naravoslovne predmete in skupaj sva organizirali srečanja za starše in druge dejavnosti. Skupaj sva tudi ustanovili Zavod ŠND, ki smo ga pred kratkim preimenovali v Center MagicTree, center za celostno učenje in razvoj otrok. Danes je ekipa večja za dve osebi. Hkrati pa se mi zdi, da se je začela oblikovati neka široka, neorganizirana skupnost staršev, ki svoje otroke izobražujejo na domu ali pa se za to zanimajo. Skupna zavest, skupno zavedanje o pomenu vzgoje in izobraževanja.

Kdaj in kako je predajanje znanja preraslo v metodo? Metoda sama je nastala spontano, brez racionalnega premišljevanja in strukturiranja. Ko pa mi je eden od očetov, ki je tudi šolal svoje otroke na domu in ki je sedaj del naše ekipe, ponudil pomoč pri postavljanju zavoda in njegovih dejavnosti, se je preko najinih pogovorov v moji glavi jasno izkristalizirala metoda MagicTree.

Ste se lahko oprli na kaj strukturiranega, kar je že obstajalo? Podlaga metode je znanstvena teorija navezanosti, ki jo je postavil Sir John Bowlby in ki jo je tako fantastično nadgradil kanadski razvojni psiholog Gordon Neufeld, ter delo C. G. Junga, ki je postavil teorijo o individuaciji človeka. Velik navdih mi je pomenilo tudi delo slovenskega psihologa Janeza Svetine z naslovom Slovenska šola za novo tisočletje. Vse to hkrati z mojimi lastnimi vpogledi in izkušnjami predstavlja srčiko teoretičnega dela, praktični del metode pa črpa navdih iz montessori in waldorfskih učnih pripomočkov ter “unschooling” metode. Potem so pa tu še nevrološke raziskave in druga znanstvena področja, ki se tičejo psihološkega razvoja, učenja in poučevanja.

‍Kako ste to odgovorno nalogo uskladili s svojim delovnikom? Nikoli nisem hodila v službo, zato tega izziva nisem imela.

‍Se vam je kdaj zdelo, da ste žrtvovali svojo zasebnost za otroke bolj, kot je to že tako vključeno v “poklic” starševstva? V bistvu ne. Ko enkrat začutiš otroka v globine, spoznaš, da si odgovoren za dobrobit živega bitja, ki je sveto. Tu se moja izkušnja dotika duhovne razsežnosti in jo je težko opisati, ne da bi uporabila duhovno terminologijo. Skratka, ko začutiš svetost, doživiš Enost. Ti in tvoj otrok sta Eno, zato je njegova dobrobit prav tako pomembna kot moja zasebnost. Takrat o občutku ločenosti sploh ne moreš govoriti in nimaš občutka, da se zaradi skrbi za otroka čemu odpoveduješ. Tako jaz to doživljam.

‍Kako so se razlikovale izkušnje pri vaših otrocih? Moja najstarejša hči (zdaj 19 let) je tipičen primer samovodenega učenja. To pomeni, da ima neusahljiv vir radovednosti in se ves čas uči. Kot šolarka na domu je švignila skozi osnovno šolo. Če bi hodila v šolo, bi bilo verjetno podobno, le da zaradi pomanjkanja časa pač ne bi mogla slediti svojim zanimanjem. Fanta (stara 9 in 12 let) pa potrebujeta več usmeritve in vodstva. Fantje na splošno praviloma potrebujejo bolj dinamičen učni proces z več gibanja in konkretnega dela ter ustvarjanja.

‍Kaj vam je najbolj pomagalo, da zvozite “šolski” dan? Težko odgovorim na to vprašanje, ker naši dnevi niso prav nič šolski. Se pa učimo, a učenje ne poteka kot v šoli. Učenje je pri nas res spojeno z vsakdanjim življenjem in je tudi velik del medsebojnih odnosov (pogovori, skupno opravljanje opravil, skupno branje in podobno).

‍Kaj vas je najbolj pomirilo, spodbudilo, da nadaljujete? Dejstvo, da se moji otroci tako lepo razvijajo in da je njihovo učenje pozitivna izkušnja.

‍TEK NA DOLGE PROGE

Šolsko leto je neke vrste maraton. Ali se je zgodilo, da so otroci naleteli na neke vrste zid, značilen za dolge teke? Ne morem govoriti ravno o zidu. Izpiti so denitivno zoprna ovira na poti učenja, ker poskrbijo za to, da se mora otrok ene stvari pač “napiati”, in seveda za ogromen stres. Ampak smo jih vedno uspešno “dali čez”. Mislim, da sem jaz naletela na večji zid kot oni. Upoštevanje predpisanih učnih ciljev in standardov znanja je v meni vzbujalo neizmerno frustracijo. Videla sem, kako je svoboda gorivo za učinkovito učenje, svobode pa zaradi javno veljavnega učnega programa, ki smo mu morali slediti, nismo imeli. Kot da bi moral ferrari peljati po makadamu.

‍Kako se kaže tak zid in kako naprej po takem doživetju, da nastane čim manj travm in blokad? Otrokom sem učno snov, ki jih ni zanimala, predstavila tako, da jim je postala zanimiva. Če je otrok varno navezan na starše, potem to sploh ni težko. Poanta je v tem, da se otrok najlažje in najbolj učinkovito uči znotraj odnosa. Starš je otroku zavetje,pa tudi zgled in navdih, kar je za učenje ključno. Če mene nekaj navdušuje, bo to mojega otroka tudi pritegnilo. Če pa na določeno snov še niso bili razvojno pripravljeni, sem jim jo skušala razložiti in ponazoriti tako, da so imeli največ možnosti, da jo usvojijo.

Imamo več kot dovolj znanja o človekovem razvoju, da bi zlahka ustvarili izobraževalni sistem, ki bi dejansko podpiral otrokov razvoj.

Šola bi morala dopolnjevati družinsko življenje. Danes pa se zdi, da se vse družinsko življenje vrti okoli dela za šolo.

Se zgodi, da otroci ali starši enostavno ne zmorejo več ali pa si otrok zaželi nazaj med sošolce? O, zagotovo se tudi to zgodi. ‍

Kaj pa izkušnje “zidov” drugih staršev ali otrok? En drug tak zid, s katerim se soočajo mnogi, je prepričanje, da ne bi zmogli, ker nimajo pedagoške izobrazbe. Ali zaradi nančne situacije. Dejstvo je, da se je poučevanju svojih otrok treba posvetiti in to zahteva čas in energijo. Zato eden od staršev ostane doma in je posledično pri hiši manj denarja. So, pa ti “zidovi” zelo individualne narave. ‍

S korono je postala praksa ŠND bolj prepoznana, malodane nuja staršem, ki so zmogli ta preskok. Koliko vas je zdaj, imate kakšno oceno? Letos se na domu izobražuje 869 otrok, če se ne motim. ‍

Ste povezani po Sloveniji? Ja in ne. Obstaja več posameznih iniciativ, v katerih se združujejo starši, neke krovne organizacije pa ni. ‍

Orišite nam, prosim, proces ŠND, predvsem za vse tiste, ki nimamo (več) šoloobveznih otrok, in za mlade starše. ‍Proces izobraževanja na domu lahko v splošnih potezah opišem takole: Starši smo popolnoma odgovorni za učenje naših otrok in tudi za njihov učni uspeh. Pred začetkom šolskega leta moramo šolo, v katero je vpisan naš otrok, obvestiti, da ga bomo šolali na domu. Organizacija učenja inpoučevanja je povsem v lastni režiji. Lahko izberemo učbenike, čeprav je dobro uporabiti tiste, ki jih uporablja šola, ter učne pripomočke, slediti pa moramo učnim ciljem in standardom znanja, ki jih določajo učni načrti. Na koncu šolskega leta otrok opravlja izpite. Z novim šolskim letom bodo šolarji na domu morali opravljati izpite iz vseh predmetov. Kar bo zelo stresno.‍

Sčasoma ste začeli ustvarjati lastne učbenike? Pravzaprav z Mihelo Kmetič ustvarjava učne pripomočke. Ugotavljam, da so učbeniki pogosto prej ovira pri učenju kot pa pomoč.

Kako se potem znajdejo otroci na klasični srednji šoli ali na univerzi? V Sloveniji teh izkušenj nimamo veliko, a izkušnje iz tujine kažejo na to, da se šolarji na domu lepo vključujejo v nadaljnje izobraževanje. Nekatere univerze v ZDA celo vabijo tiste, ki so se šolali na domu, v svoje vrste zaradi njihove samostojnosti in samoiniciativnosti pri učenju.‍

Spominjam se predsodka, ki je veljal v zgodnjih časih waldorfske in montessori šole – češ da otroci iz njiju doživijo šok pri prehodu v klasično srednjo. Kaj veste o tem? Poznam te zgodbe; če so odraz resničnosti, pa ne vem. Imam občutek, da je ta predsodek nastal bolj zato, da bi se klasično srednjo šolo povzdignilo nad waldorfsko. Je pa tako, da otrok pred življenjskimi izzivi ne moremo povsem obvarovati. Če poteka otrokov razvoj tako, kot je treba, je otrok ob prehodu v srednjo šolo že dovolj psihološko zrel, da ga ta izziv ne bo sesul. ‍

Tudi sama sem spoznala lahkotne načine prehajanja otrok, izobraženih na bolj zavestnih šolah. Vam Marija Montessori in Rudolf Steiner pomenita kakšen zgled? Vsekakor mi pomenita navdih. Oba sta velikana na pedagoškem področju. ‍

Katere poobne pobude v Sloveniji in po svetu še poznate?Najbližje mi je delo ameriškega učitelja, ki je sicer izstopil iz učiteljskega poklica, Johna Holta, ki je utemeljil t. i. metodounschooling. Pa velikan svetovne literature, Rus Lev Tolstoj, je tudi ustvaril svojo pedagoško metodo. Tu sta še Ranko Rajović ter Glenn Domain.

‍PEDAGOŠKI EROS

Pater Karel Gržan govori o doživljajski pedagogiki, uveljavlja se že pojem integrativna pedagogika. Kakšen je vaš pogled na to tematiko? Menim, da pedagogika, ki je primerna za današnji čas in prostor, otroka postavlja v središče učenja. To pomeni, da je učna snov drugotnega pomena in jo določajo otrokova zanimanja, potenciali ter razvojni tempo. Enako velja za način poučevanja. Določa ga otrokova narava. Tako je učenje celostno, saj vključuje tako telo in čustva kot tudi um. Otrok je glavni akter, učenje je učinkovito in prijetno.

Sem učiteljski otrok; eno od plišastih igrač, ki sta mi jo podarila starša, tigra (še vedno ga imam), sem poimenovala Makarenko. (nasmešek) Anton Semjonovič Makarenko (1888–1939) je bil utemeljitelj znanstvene pedagogike in med drugim tudi avtor knjige Pedagogičeskaja poema, Pedagoška pesnitev, v katero sem zrla na knjižni polici v našem s knjigami prenatrpanem bivališču od otroštva. Pedagoški eros je prekipeval v naši hiši, starša sta bila predana učitelja “stare šole”, kot se reče; oče je bil slavist, knjižničar in ravnatelj ter galerist, mami vrhunska motivatorka, izredna poznavalka slovenščine, sicer pa multipraktik kot razredna in predmetna učiteljica ter mentorica prav posebnega novinarskega krožka – ravno danes (31. maja) s kolektivom praznuje 61 let učiteljišča. Motivatorka je bila že, ko se konec petdesetih let še vedelo ni za to besedo, in je mentorica še zdaj, pri 85 letih. Poleg njiju sem doživela še nekaj imenitnih spodbudnih učiteljev oziroma mentorjev, sama sem začela pred koncem študija poučevati glasbo, slišim, da je navdihujoča profesorica na Konservatoriju za glasbo in balet tudi moja sestra. Kakšno pa je bilo vaše šolanje? Moja babica je bila učiteljica. Spomnim se, da mi je nekajkrat celo rekla, da imam nekaj učiteljskega v sebi in da se čisto lahko zgodi, da bom nekega dne postala učiteljica. No, pa sem res postala. Ampak v povsem drugačnem kontekstu. Sicer pa je bilo moje šolanje precej nevznemirljivo, kar se tiče usvajanja znanja. Bila sem dobra učenka. Šola se mi je zgodila, ker se šola zgodi vsakemu otroku v naši družbi. To, kar se je vtisnilo vame, je bilo zavedanje, da moraš biti čisto po “regelcih”, če se hočeš vključiti v šolsko in vrstniško življenje. Jaz pa nisem takšna in sem bila bolj kot ne samotar, a samotarka z dvema dobrima prijateljicama; in zaradi njiju je bilo moje otroštvo res prijetno. Mi je pa šlo na živce vrstniško nadlegovanje in sem se nekajkrat prav stepla z nadlegovalci. Včasih zaradi sebe, včasih zaradi drugega otroka, ki je “prejemal” žaljivke. Sicer sem imela nekakšno odpornost na “zajebavanje” sošolcev, za kar sem neizmerno hvaležna. To, kar se me je dotaknilo, pa so bile reakcije odraslih na medvrstniško nadlegovanje oziroma “nereakcije”.‍

Ko tako poveste, lahko v hipu ozavestimo celo paleto pravzaprav travmatičnih formativnih izkušenj, ki so jih naši otroci prenesli veliko težje od moje generacije, ki je bila še strenirana, da je “treba potrpeti”. Kar osupljivo, blago rečeno. Hvala. Srečate še kaj zanosnih in predanih pedagogov v klasičnem šol skem sistemu? Zagotovo jih je veliko. A ker se ne vrtim v teh krogih, jih osebno ne poznam.

Kaj je glavna Ahilova peta klasičnega sistema, ki ste jo s svojim pristopom želeli preseči? To, da ignorira otroka. Če uporabim prispodobo: otrok je kot žitno zrno, ki ga v pekarni, skupaj z nešteto drugimi zrnci, zmeljejo v moko in iz nje naredijo, kar pač hočejo. A dolgoročno to zagotovo vodi v propad. ‍

Kako se država spopada s civilnodružbenim fenomenom, ki ste ga sprožili? Z večjo represijo. Dokaz za to je sprememba Zakona o osnovni šoli, ki sedaj določa, da bodo morali šolarji na domu na koncu prihodnjega šolskega leta opravljati izpite iz vseh predmetov. To bo ogromen stres za vse: otroke, starše pa tudi učitelje, ki bodo morali te izpite izpeljati.

‍Imate sogovornika na ravni države? Zaenkrat ne.‍

Nova zakonodaja – kot da je zarinila nož v srce, ne le v hrbet človečnim prizadevanjem zavzetih staršev. Povejte, prosim, kaj več o tem: potekajo prizadevanja za ustavno presojo? Ja, res je. Prizadevanja za ustavno presojo potekajo, več informacij pa nimam. Je pa treba vedeti, da gre tu za dolgotrajne procese.

‍Zaupate, da se bo na sistemski ravni mogoče obrnilo kolesje vam v prid? Ljudje se še ne zavedajo dovolj, kako zelo izobraževalni proces vpliva na otrokov vsesplošen razvoj. Dejstvo je, da se sistemi spreminjajo samo pod pritiskom ljudi. In teh mora biti veliko. Vidite še kakšne možnosti, da vzpostavite sogovornike na ravni zakonodaje? Menim, da poti vedno obstajajo, četudi jih ne vidimo. Treba je biti pozoren, da opaziš, če se odprejo kakšna vrata.

‍Sploh obstajajo želje, da neinstitucionalno šolanje na domu preraste v novo šolo, v stavbi, na novih temeljih, a v družbi vrstnikov, če tako opisno poenostavim, da ne rečem institucionalno? Imam malo drugačno vizijo izobraževanja in učenja. Učenje jeneločljivo prepleteno z življenjem in ni omejeno na en prostor, na eno skupino ljudi. Vrstniki v otrokovem življenju predstavljajo pomemben del, vendar ne najpomembnejšega, kot podzavestno mislimo danes. To je po mojem mnenju ena izmed zablod moderne družbe, ki je začela pospešeno obvladovati družbeno življenje po drugi svetovni vojni. Najpomembnejša za otrokov razvoj, splošno gledano, je družina. Šola bi morala dopolnjevati družinsko življenje. Danes pa se zdi, da se vse družinsko življenje vrti okoli dela za šolo. Torej, najprej se morajo starši zavedati svoje neprecenljive in nadvse pomembne vloge in naloge, šele potem bo šola, v kakršni koli obliki, zavzela mesto, ki ji pripada. Je pa v Sloveniji kaj takega zelo težko. Država postavlja skorajda nemogoče zahteve za ustanavljanje šol.

Še več: kakšne so možnosti, da neinstitucionalno šolanje preraste v neobvezno, pa vendar zavezujoče rodovno izobraževanje? To so moje sanje. Neobvezno šolanje, a obvezno izobraževanje, kot po ustavi in mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah pravzaprav že velja.

Ko enkrat začutiš svojo pravo naravo in naravo svojih otrok, veš, da ne moreš “zgrešiti”. Ker je v neki globoki razsežnosti vse točno tako, kot mora biti. Tudi napake.

Pater Karel Gržan predvsem v knjigah 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja ter Mir govori o sprejetosti drugačnosti, čudaškosti, izvirnosti. Kakšni so po vaših izkušnjah najboljši koraki za prepoznavanje talentov? Najprej se je treba osvoboditi podzavestnih in zavestnih predpostavk, predsodkov, prepričanj, idej, čustvenih vzorcev in tako naprej o tem, kdo otrok je, kaj bi moral postati, česa bi se moral naučiti. Čuječnost, torej. Potem pa razviti empatijo, da sploh lahko zaznaš, kdo je otrok, katera so njegova močna in šibka področja, kje se izražajo njegovi talenti in potenciali. Če imaš dobro razvito empatijo, lahko celo zaznaš otrokovo življenjsko pot. ‍

In kako podpreti šibkost, da otrok zažari? Vsak otrok, ki je deležen odnosa, v katerem lahko odraslemu zaupa, ta pa čuti in zaznava otrokovo notranjo naravo in potencial, se bo razvijal tako, da bo žarel. A najtežji del je osvobajanje idej in prepričanj o tem, kako “po moje” je in kako bi “moralo biti”.

‍Kako podpreti različne vrste inteligence in zaupati, da bo otroka za kakovostno življenje usposobilo tudi (samo) ustvarjanje, ne pa klasično znanje, kronano z diplomami? Svoboda pri učenju in poučevanju je tista, ki omogoča celostnoučenje. In ko je učenje celostno, razvija vse inteligence. Okrepi tiste, ki niso dobro izražene, izpopolni pa tiste, v katerih leži otrokov osebni potencial. ‍

Apolonija Klančar je avtorica štirih knjig s področja zagat predajanja znanja, ki z bogatimi multidisciplinarnimi znanji zadnjih deset let terapevtsko pomaga tudi najbolj krhkim v učnem procesu in njihovim staršem. Že v svoji prvi knjigi pred šestimi leti (Vsi moji otroci in njihove mame) je zapisala, da bo v nekaj letih število avtističnih in podobno zaznamovanih otrok z učnimi težavami samo še naraščalo. Poznate ta fenomen in kako se nanj pripraviti?

‍Poznam. Menim, da je vzrokov za različne motnje v razvoju, če se lahko tako izrazim, več. Da gre za kompleksno dogajanje. A ključno se mi zdi, da starši začnemo resnično odgovarjati na otrokovo naravno potrebo po navezovanju. Ker le to otroku omogoča zdrav čustveni in miselni razvoj, s čimer se bo zagotovo zmanjšalo število zaznamovanih otrok. Te varne navezanosti, ki pravzaprav pomeni pristen stik med otroki in starši, ne morem dovolj močno poudariti. Tisto, o čemer sem že govorila malo prej. Ta sveta energija, ki se pretaka med nami. To je zame bistvo navezovanja in rešitev za večino problemov. ‍

Kaj je geneza teh vedno bolj pogostih ovir pri otrocih? Pesticidi, genetski motilci v hrani, sevanje, nevroze in velika pričakovanja staršev – so to klišeji ali diagnoze? Kombinacija vsega tega. Tista osnovna, najbolj temeljna diagnoza pa je po mojem mnenju pomanjkanje varne navezanosti med otroki in starši. Tu moram omeniti delo Gordona Neufelda. Vsi odrasli bi morali poznati šest stopenj otrokovega navezovanja, o katerih govori. Ko jih poznaš, lažje razumeš otroka. Njegovo obnašanje in njegove potrebe. In potem postaneš rahločutnejši – do otroka in sebe. Ker spoznavanje svojega otroka pogosto pomeni tudi zdravljenje svojega notranjega otroka. Saj to ni nobena znanost. To vsi poznamo in izkušamo, ker gre tu za odnos. Vsi smo v odnosih – nekateri v nekonstruktivnih, drugi v zdravih. Zato je to znanje lahko razumljivo vsem. A mi raje svojo pozornost vedno znova usmerjamo v zunanje dogajanje, službo, šolo ... In se kot hrček vrtimo na tistem kolesu v kletki. Treba je pa izstopiti iz kolesja, potem pa še iz kletke.

‍Spominjam se številnih stisk in kulturnih šokov z začetka tisočletja, ko sta sinova hodila v šolo; zdaj bi lahko o tem pisala za nekaj dolžin najinega pogovora. Še ozaveščam in sem še v procesu odpuščanja in sprejemanja ... Recimo glede številnih oblik prav poniževanja otrok, če so izrazili svojo senzibilnost ali inventivno ustvarjalnost. Koliko nerazumevanja celih generacij in njihovih sposobnosti ter talentov! Mi smo bili v sedemdesetih letih kot učenci vsako jutro pred poukom in vsako zadnjo uro podprti s t. i. dopolnilnim ali dodatnim poukom. Čisto preprosta struktura, ki je delovala v obe smeri – zaradi inventivnosti teh programov smo določeni hodili na obisk kar k enim in drugim in je bila veliko bolj domiselna kot običajen pouk. Kot sem opazila pri lastnih otrocih v zadnjih 20 letih, je bil ta podporni sistem minimalen oziroma odsoten. Kako sami opazujete, kako zasveti otrok, ko se ga podpre tam, kjer je šibak, in omogoči razcvet tam, kjer že blesti? Učna metoda MagicTree, ki sem jo razvila, v središče postavlja otroka. Vsakega otroka posebej. Vsak otrok oziroma človek v sebi nosi svoj potencial. Pri nekaterih so potenciali izrazitejši, recimo glasbeni ali športni, pri veliki večini ljudi pa ne. A to še ne pomeni, da potencialov nimajo. Čisto vsak človek v sebi nosi svoj oseben potencial. Njegov lasten. Če otroka spremljaš po metodi MTM, ti to kmalu postane jasno. In potem otroka ni težko spremljati. Tudi nalepke “nadarjen” in “učno šibek” odpadejo. Prav vsak otrok je poseben, in ko ga začutiš, je neskončno dragocen. Samo naša družba vrednoti po določenih smernicah in tako ustvarja travme ter negativne vzorce čustvovanja, mišljenja in obnašanja.

‍VIZIJA

Kdaj se je zgodil ta absurdni preskok v neznosno količino podatkov, ki ne ustvarjajo novih možganskih povezav pri učencih, pač pa nagrajujejo mehansko pomnjenje brez širšega konteksta? Po mojem točnega časovnega momenta ni, se je pa ta proces začel že v daljnem 17. stoletju, močno pospešil pa po drugi svetovni vojni.  

Kje je korenina tega plevela? Kako da učiteljski kolektiv nima moči, da se upre takšni birokratizaciji in pohabljenju otrok? To je kompleksno in nadvse zanimivo vprašanje. Tiče pa se večne dinamike posameznik-skupnost. Če je v določeni družbi premalo ljudi, ki so se razvili v individuum in ki so sposobni v družbo vnesti svež veter, sprememb ne bo in bodo prevladale rigidne navade in vzorci obnašanja, ki slej ko prej postanejo destruktivni, kot je trenutno zelo jasno na šolskem področju.

‍Kako poklicu učitelja vrniti tisti lesk, ki ga ta zaklad za otroka potrebuje? To, da so bili učitelji včasih cenjeni, je precejšen mit. Pred svetovnima vojnama so se ljudje učiteljskega poklica otepali, ker je bil težak in malo plačan. Danes pa učiteljski poklic nima ugleda, ker je del sistema, ki ne podpira otrokovega razvoja in s tem družbenega razvoja. Vem, sliši se kruto, a naše poglede na učenje, poučevanje ter otroka bi bilo treba radikalno spremeniti. Nismo več v 18. in 19. stoletju, ko se je utrdil javni šolski sistem, in človek se je od takrat močno spremenil. Šola pa se ni. Kako naj ima potem ugled?

‍Kakšna komplementarna izobraževanja bi potreboval ta poklic, da bi spet postal spoštovan in da bi učitelji suvereno in humano uveljavljali svoje kompetence? Vsakdo, ki dela z ljudmi, bi moral temeljito poznati osnove razvojne psihologije in psihologije. Nujen pa je čut za sočloveka. Tega se ne moreš naučiti, lahko pa ga razviješ, ko stopaš po poti samospoznavanja. Iskrenost, avtentičnost in ponižnost (v pozitivnem pomenu besede, ne v smislu hlapčevstva) paradoksalno človeku dajejo suverenost in integriteto. Takrat lahko premikaš gore, v prenesenem pomenu besede. Je pa težko priti do takšnega stanja duha.‍

Kako vidite svojo pot v nadaljevanju, o čem sanjate, kaj želite uresničiti? Moja vizija je v Sloveniji ustvariti prostor, v katerem se bodo otroci lahko učili v svobodi, v svojem tempu, na svoj način. Brez zunanjega pritiska. Poti vedno obstajajo, četudi jih ne vidimo. Treba je biti pozoren, da opaziš, če se odprejo kakšna vrata.

"Treba je biti pozoren, da opaziš, če se odprejo kakšna vrata." Mateja de Laat

‍

‍

‍