Zakaj se bi selila na Irsko

Povzeto po Darinka Radoja

Res me močno mika selitev na Irsko.

Vem, podnebje ni mediteransko, njihovo morje je mrzlo, večino časa dežuje in piha, poleti ni neke vročine, hrana je precej enolična... imajo pa nekaj, kar mi očitno nikoli ne bomo imeli in je vredno več od vsega naštetega - svobodo.

Tisto pravo, ki si je večina Slovencev ne zna niti predstavljati.

Za povprečnega Slovenca je nepredstavljivo, da otrok ne hodi v šolo, da v šolo ni niti vpisan in da mu ni potrebno opravljati nobenih izpitov. Na Irskem, tako kot v večini anglosaksonskega sveta je izobraževanje zares svobodno, ne samo na papirju, kot pri nas. Starši so primarni vzgojitelji in edukatorji svojih otrok in njihova pravica odločati, kaj je za njihovega otroka najbolje, je nad katerokoli pravico države.

Zato njihovi otroci lahko svobodno raziskujejo svet, pridobivajo trajno in globoko znanje, dosegajo nadpovprečne rezultate na standardiziranih testih in so nekateri že pri 13-ih dobrodošli na marsikateri fakulteti. Naš sistem je še vedno globoko zakoreninjen v komunizmu, kjer je moralo vse biti za vse enako dobro ali slabo.

Vsak, ki je odstopal od povprečja je bil obravnavan kot potencialna grožnja sistemu in ne kot obogatitev le-tega ali priložnost za napredek. In tako je še danes. Zato ni čudno, da najsposobnejši zapuščajo to državo in bomo kmalu brez kvalitetnih zdravnikov, učiteljev in podjetnikov.

Namesto, da se oblasti trudijo čim bolj zatreti to najsvobodnejšo in po mojem mnenju najkakovostnejšo obliko izobraževanja, bi se lahko kaj naučile in v sistem javnega šolstva vpeljale pristope, ki se pri šolanju na domu kažejo kot najbolj učinkoviti. To so naredili npr. Finci, katerih izobraževalni sistem je tako pogosto izpostavljan kot eden najučinkovitejših na svetu. Pri nas pa se žal nikakor ne moremo otresti miselnosti, da učenje lahko poteka samo v šoli, da mora biti mukotrpno kot bo potem v odraslosti mukotrpna služba, da štejejo le šolske ocene, da tisti, ki mu v šoli ne gre, je pač zabit in iz njega nikoli nič ne bo in da mora biti za vse enako (razen za tiste, ki si lahko privoščijo pri nas izjemno redke in drage zasebne šole). Res me zanima, do kod bo Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje  gnalo to zgodbo?

Kdaj bodo prišli do spoznanja, da ta barka tone? Ko bo polovica šolarjev imela take ali drugačne odločbe? Ko nihče več ne bo hotel poučevati v takem sistemu za te mizerne plače? Ali ko bomo pristali na dnu lestvice mednarodnih primerjalnih raziskav?